Ohranjajmo duševno zdravje = krepimo varnost pri delu

Duševno zdravje je več kakor le odsotnost duševnih težav, je stanje dobrega počutja, v katerem posameznica ali posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela ter prispeva v svojo skupnost.

Svetovna zdravstvena organizacija
 

V soorganizaciji Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) ter ob podpori Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Združenja Europa Donna Slovenija in MIRA – Nacionalnega programa duševnega zdravja (duševno zdravje aktivnih na trgu dela) je bila na Brdu pri Kranju 18. aprila konferenca Ohranjajmo duševno zdravje = krepimo varnost pri delu.

Monika Ažman, predsednica Zbornice-Zveze, je uvodoma poudarila, da je potrebno krepiti zavedanje, da je varnost in zdravje več kot le urejen prostor in da je duševno zdravje pomembno področje celostnega zdravja. Opozorila je še, da je pandemija stanje na področju duševnega zdravja na globalni ravni še poslabšala, ocene kažejo, da se je v prvem letu pandemije delež anksioznih in depresivnih motenj povečal za četrtino. Izrazila je zavezo Zbornice-Zveze, da bo tudi v prihodnje področju duševnega zdravja medicinskih sester in babic namenjala veliko pozornosti.

Generalna direktorica Direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela pri MDDSZ, mag. Katja Rihar Bajuk, je opozorila, da so psihosocialna tveganja v ocenah tveganja za varnost in zdravje pri delu pogosto zanemarjena. Posebno pozornost jim namenja Evropska komisija v aktualnem Strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2021–27. Ministrstvo pa načrtuje kar nekaj raziskav, kampanj ter izobraževanj, saj so stres, izgorelost, nasilje ter vse vrste nadlegovanj realnost številnih delovnih mest. Pojavi, kakor je izpostavila, imajo močno organizacijsko komponento. Njihov nastanek, njihovo preprečevanje in odprava so odvisni od organizacijskih praks vodenja, obremenjenosti z delom, intenzitete dela, urnikov dela, organizacijske kulture, norm in delovanja, možnosti usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja, vlaganja v dobre medosebne odnose, karierni razvoj delavk ter delavcev itd.

Kakovost delovnega mesta in ter duševno zdravje sta močno povezana, je povedala dr. Sonja Robnik, sekretarka na MDDSZ. To je podkrepila z rezultati tujih raziskav, npr. slabe delovne razmere (hrup, pomanjkanje podpore, nezmožnost izrabe viška ur, pomanjkanje usposabljanj) in negotova zaposlitev lahko vodijo v povečano izčrpanost, depresijo, izgorelost in splošen upad duševnega zdravja; dolgi delovniki so povezani z izmučenostjo, stresom, okrnjenim spanjem, depresijo, tesnobnostjo in celo mislijo na samomor; avstralska longitudinalna študija pa je pokazala, da mladi ljudje, ki vstopajo na delovna mesta, kjer imajo pomanjkljiv nadzor nad delom, malo podpore s strani kolektiva ali nadrejenih, kjer so zahteve delovnega mesta visoke in kompleksne, doživijo pomembno poslabšanje svojega duševnega zdravja.

Dr. Simon Turk, Zdravi individuum, je udeleženke in udeležence opozoril na naš referenčni okvir – to je skupek vseh naših prepričanj, izkušenj in pričakovanj ­– ki vpliva na to, kako dojemamo svet okoli sebe in kako se odzivamo na stvari. V grobem smo ljudje lahko usmerjeni v odnose, v pravila ali v to, kaj si drugi mislijo o nas. Kakor je poudaril, pa je edina stvar, ki jo lahko naredimo in na katero imamo vpliv, sprememba pri sebi. Naša osebnostna prepričanja so lahko vzpodbujajoča ali omejujoča, pomembno je, da si dovolimo, da delujemo drugače kot v skladu s prepričanji, ki so nam bila pretirano privzgojena in so za nas v resnici omejujoča. Kakor je še rekel: »Če rečeš, da zmoreš, in če rečeš, da ne zmoreš, na koncu imaš vedno prav«.

Izgorelost pogosto zamenjujemo z izčrpanostjo, je povedala prof. dr. Eva Boštjančič, z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete UL. Pri izgorelosti traja okrevanje od 6 do 24 mesecev, imamo telesne znake, zgodi se zaradi čustvenega konflikta, ki ga ne moremo rešiti. Med najbolj ogroženimi za nastanek izgorelosti so tisti z zunanjim lokusom kontrole (menijo, da drugi usmerjajo njihovo ravnanje), nizko samozavestjo, tesnobni, s storilnostno pogojeno samopodobo, odgovorni in predani, tisti, ki težijo k popolnosti in deloholiki. Predstavila je slovensko raziskavo o izgorelosti, v kateri je sodelovalo 18 odraslih. Povedali so, da so pred sindromom izgorelosti do sebe imeli visoka pričakovanja (po izgorelosti so padla), da so zdaj zavzeti in predani svojemu delu, znajo pa poiskati ravnotežje v življenju in svoj čas zapolniti tudi z dejavnostmi izven dela. Vsi so poročali, da okrevanje ne bi bilo možno, če ne bi sami imeli dovolj motivacije in samodiscipline, da so spremenili svoje razmišljanje, samovrednotenje in vedenjske vzorce.

Dr. Ditka Vidmar z NIJZ je govorila o pomenu zmanjševanja stigme, ki se, žal, še vedno drži duševnega zdravja. Stigma je škodljiva, saj ljudje zato še težje spregovorijo o svojih težavah, lahko se počutijo socialno izolirane, pozno poiščejo pomoč ali pa se njihove težave poglobijo. Najbolj učinkovit način, ki ga lahko delovne organizacije uporabijo za zmanjševanje stigme, je da varujejo in krepijo duševno zdravje vseh, da ocenijo psihosocialna tveganja in sprejmejo ukrepe za njihovo obvladovanje ter se ustrezno odzivajo na duševne stiske delavk in delavcev. Mi sami pa lahko prepoznamo svoja stigmatizirajoča prepričanja, ne posplošujemo ali napovedujemo izidov na podlagi diagnoz, predvsem pa opazimo človeško stisko, empatično poslušamo in ponudimo pomoč. Dr. Tanja Španić, predsednica Združenja Europa Donna Slovenija, je govorila o vračanju na delo po dolgotrajni bolniški odsotnosti zaradi raka dojk. Opozorila je, da je diagnoza rak stresna sama po sebi, rak je še vedno tabu tema in se še vedno povezuje z mukami, trpljenjem, smrtjo. Vsaka druga bolnica in dva od petih bolnikov so delovno aktivni, vprašanje povratka na delo jih lahko močno obremenjuje. Izkušnje Europe Donne kažejo, da so delovna okolja, kjer vračanje poteka brez težav, so pa tudi takšna, v katerih bi bilo potrebno izboljšati pismenost delodajalcev na tem področju, da bodo znali delavki ali delavcu nuditi ustrezno podporo. Delovno okolje je namreč pomemben vir celostne rehabilitacije, zato so tudi tam potrebni programi psihosocialne podpore. Dani Mirnik, specialist medicine dela, prometa in športa, je opozoril, da tudi medicina dela opaža, da v delovnih okoljih zanikajo obstoj težav v duševnem zdravju. Izpostavil je še, da sami lahko naredimo veliko, a ključen je podporni sistem – v delovnih okoljih je to obstoj dostopnih svetovanj, medicina dela ipd. Poudaril je, da je treba o duševnih stiskah spregovoriti, medicina dela je tisto varno okolje, kjer to lahko storimo. Nujna bi bila tudi prožnost delovnih okolij, da se na delo lahko vračamo postopoma, v začetku morda tudi samo uro dnevno.

Na okrogli mizi smo razpravljali o izkušnji izgorelosti, prebolevanju raka, proaktivnih delodajalcih, ki jim je mar za duševno zdravje delavk in delavcev, ter o vzrokih za stigmo, ki se drži psihiatrije. Saša Gerčar, Kura Fura, ima lastno izkušnjo z izgorelostjo. Povedala je, da ni verjela zdravnikom, da jo doživlja, verjela je šele, ko ji je odpovedalo telo. O psihiatriji je rekla, da je bilo to eno boljših obdobij, saj se je res lahko odmaknila iz okolja, v katerem je izgorela, in življenje zastavila na novo. Darja Molan, Europa Donna, je opozorila na nekaj stavkov, ki si jih bolnice z rakom ne želijo slišati, npr. da dobimo samo toliko, kolikor lahko prenesemo, ponujanje alternativnih oblik, izločanje, obrekovanje ipd. Pomembno je, da je okolica sočutna, spoštljiva, empatična. Njen moto je bil, da bo sama odločala, ali bo junakinja ali žrtev. Martina Martinčič, direktorica Doma Taber, je predstavila nekaj ukrepov, ki so jih sprejeli za boljše počutje zaposlenih. Med njimi so npr. oblikovanje individualnega načrta za vrnitev na delo, obvladovanje (vseh) prisotnih stresorjev, cela vrsta ukrepov za lažje usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja itd. Poudarila je, da je ključno izobraževanje vodij, da znajo prvi prepoznati stiske. Aljoša Lapanja, Zbornica-Zveza, pa je poudaril pomen destigmatizacije psihiatrije, da bodo ljudje zmogli pravočasno poiskati pomoč. Izpostavil je še slogan letošnjega svetovnega dneva zdravja (Ni zdravja brez duševnega zdravja) in opozoril na nujnost celostnega pristopa k zdravju. Ob tem je poudaril, da se vse začne z nami samimi, da moramo najprej sami poskrbeti za svoje duševno zdravje, nujno je, da razvijemo tankočutnost in rahločutnost tudi do drugih, če pa smo v vlogi vodij, si moramo želeti, ne samo, da imamo dobre sodelavke in sodelavce, ampak tudi, da so ti dobro.  

Mag. Nikolaj Petrišič, vodja Sektorja za varnost in zdravje pri delu pri MDDSZ, pa je poudaril, da lahko na duševno zdravje v delovnih okoljih pogledamo z več zornih kotov: z vidika varnosti in zdravja pri delu, ne zgolj na delovnih mestih, ki zahtevajo visoko stopnjo zbranosti in natančnosti, ampak praktično povsod, kjer delamo z ljudmi ali stroji; z vidika zadovoljnih in posledično bolj motiviranih, ustvarjalnih in učinkovitih delavk in delavcev; z vidika povezave med našim telesnim in duševnim; ter z vidika dejstva, da se vsak vložek v varno in zdravju prijazno delo delodajalcem obrestuje. Konferenco je zaključil z mislijo: varnost in zdravje pri delu – naša skupna skrb.