FIOH je objavil novo metodo za ocenjevanje tveganja za poklicno izgorelost
Poklicna izgorelost se lahko zgodi vsakomur, ki se na delovnem mestu znajde v stresnih okoliščinah in nima zadostne podpore vodstva in sodelavcev.
Finski raziskovalni projekt »Odporni zaposleni v spreminjajočem se poklicnem življenju« si prizadeva povečati razumevanje proaktivnih metod, s katerimi je mogoče spodbujati dobro počutje zaposlenih v spreminjajočem se delovnem okolju. Raziskava je, med drugim, na novo opredelila poklicno izgorelost, da bi spodbudila njeno prepoznavanje in preprečevanje. Na reprezentativnem vzorcu delovno sposobnih Fincev je bila izvedena študija, ki je raziskovala stanje in razširjenost poklicne izgorelosti, delovne zavzetosti in deloholizma. Sodelovalo je sedem organizacij iz različnih gospodarskih dejavnosti.
Približno eden od štirih zaposlenih Fincev doživlja simptome poklicne izgorelosti. Novo metodo za ocenjevanje poklicne izgorelosti so pravzaprav razvili v Belgiji, zdaj pa je bila preizkušena in potrjena tudi v prej omenjenem finskem raziskovalnem projektu. Metoda upošteva štiri simptome, ki veljajo za znake poklicne izgorelosti: kronično utrujenost, mentalno distanciranje od dela, poslabšanje kognitivnih funkcij in motnje čustvenega nadzora.
»Poklicna izgorelost je trdovratna težava finskega delovnega okolja, pri čemer veliko ljudi, ki doživljajo izgorelost, ter njihovih nadrejenih in sodelavcev poroča, da simptomov niso pravočasno prepoznali. Zdaj imamo zanesljivo in brezplačno metodo, ki jo lahko uporabljajo službe medicine dela, mogoče pa jo je uporabiti tudi neposredno na delovnih mestih, kjer pomaga prepoznati delovne skupine z visoko stopnjo stresa,« pravi prof. dr. Jari Hakanen.
V okviru projekta je bil izdelan tako imenovani model semaforja, ki temelji na mejnih vrednostih za povečano tveganje za doživljanje poklicne izgorelosti in za verjetno poklicno izgorelost. Mejne vrednosti temeljijo na statistični primerjavi odgovorov naključno izbranih delovno sposobnih Fincev in strank podjetja Mehiläinen Oy, ki doživljajo poklicno izgorelost. Ta pristop je omogočil zanesljivejšo opredelitev mejnih vrednosti poklicne izgorelosti.
Finska, Belgija in Nizozemska so edine države, ki so opredelile podobne mejne vrednosti za poklicno izgorelost. Pokazalo se je tudi, da so mejne vrednosti v vseh treh državah presenetljivo podobne.
Raziskovalec Janne Kaltiainen pravi, da so zanesljivost metode preverjali na različne načine. Metoda kaže jasno korelacijo z dejavniki stresa, kot je prevelika količina dela, in obratno korelacijo z dejavniki, kot so kolegialni odnosi in razumevajoče vodstvo. Metoda je tudi uspešno razlikovala poklicno izgorelost od simptomov depresije, kar dokazuje, da gre za dva različna pojava. Dejavniki, ki so bili malo povezani s poklicno izgorelostjo, so starost, spol in stopnja izobrazbe.
Prof. dr. Jari Hakanen opozarja, da so v javnosti pogosto prisotne napačne trditve. Čeprav je bilo pri ženskah in osebah z nižjo stopnjo izobrazbe nekoliko bolj verjetno, da bodo občutile simptome poklicne izgorelosti, so bile razlike med skupinami zaposlenih zelo majhne. Poklicna izgorelost se torej lahko zgodi vsakomur, ki se na delovnem mestu znajde v stresnih okoliščinah in nima zadostne podpore vodstva in sodelavcev.
Objavljeno dne 09. 12. 2022