Petstopenjski pristop k oceni tveganja

1. KORAK: PREPOZNAVANJE NEVARNOSTI IN OGROŽENIH OSEB

Pomnite! Nevarnost je lahko karkoli (delovni material, delovna oprema, način dela ali delovni postopek), kar bi lahko povzročilo škodo.

Nekaj nasvetov, s katerimi boste lažje prepoznali pomembne nevarnosti:

  • sprehodite se po delovnem mestu in iščite stvari, ki bi lahko povzročile poškodbe
  • pogovorite se z delavci in/ali njihovimi predstavniki o težavah, s katerimi so se srečali,
  • preučite dolgoročne nevarnosti za zdravje, kot sta, na primer, visoka raven hrupa ali izpostavljenost škodljivim snovem, in tudi bolj zapletena ali manj očitna tveganja, na primer psihosocialne ali organizacijske dejavnike tveganja,;
  • oglejte si dnevnike o nezgodah v podjetju in evidence odsotnosti zaradi bolezni,
  • pridobite si informacije iz drugih virov, na primer:
  • navodil za uporabo ali podatkovnih listov proizvajalcev in dobaviteljev,
  • spletnih strani o varnosti in zdravju pri delu,
  • državnih organov, panožnih združenj ali sindikatov;
  • pravnih predpisov in tehničnih standardov.

Zelo pomembno je, da je za vsako nevarnost jasno, kdo se lahko poškoduje. To bo pomagalo pri določanju najboljšega načina za obvladovanje tveganja. To ne pomeni, da morate poimensko našteti vse ogrožene ljudi, temveč da določite ogrožene skupine ljudi, na primer "zaposleni, ki delajo v skladišču" ali "mimoidoči". V nevarnosti so lahko tudi osebe, ki niso zaposlene v podjetju (čistilci, podizvajalci, obiskovalci).

Še posebno pozornost je treba nameniti vprašanju spola in skupinam delavcev, pri katerih je tveganje večje ali imajo posebne potrebe. V vsakem primeru je pomembno, da določite, kako se lahko poškodujejo, t.j. kakšna poškodba ali obolenje se lahko pojavi. Delavci, pri katerih je tveganje lahko večje:  

  • delavci - invalidi,
  • delavci migranti,
  • mladi in starejši delavci,
  • nosečnice in doječe matere,
  • neusposobljeno in neizkušeno osebje,
  • vzdrževalci,
  • delavci z oslabljenim imunskim sistemom,
  • delavci z zdravstvenimi težavami, na primer bronhitisom,
  • delavci, ki jemljejo zdravila, zaradi katerih so lahko ranljivejši.

2. KORAK: OCENJEVANJE IN PREDNOSTNO RAZVRŠČANJE TVEGANJ

Pomnite! Tveganje je možnost, velika ali majhna, da bo nekdo zaradi nevarnosti prizadet. V naslednjem koraku je treba oceniti tveganje, ki ga predstavlja vsaka nevarnost. To lahko storite tako, da razmislite o naslednjem:

  • kako verjetno je, da bo nevarnost povzročila škodo,
  • kako resna bo verjetno povzročena škoda,
  • kako pogosto so delavci izpostavljeni nevarnosti (in koliko delavcev).

Veliko nevarnosti ali aktivnosti na delovnem mestu lahko ocenimo na podlagi preprostega postopka, ki temelji na presoji in ne zahteva nobenega strokovnega znanja ali zapletenih metod. Na ta način presojamo aktivnosti, pri katerih je prisotna manjša nevarnost ali delovna mesta, kjer so tveganja dobro znana ali že prepoznana in kjer je način za njihovo obvladovanje že na voljo. To verjetno velja za večino podjetij (predvsem za majhna in srednje velika podjetja). Tveganja je nato treba prednostno razvrstiti in obravnavati v določenem vrstnem redu.

3. KORAK: ODLOČITEV O PREVENTIVNEM UKREPANJU

V naslednjem koraku se je treba odločiti o načinih odpravljanja ali obvladovanja tveganj. Na tej stopnji je treba razmisliti o naslednjem:

  • ali je mogoče tveganje odpraviti,
  • če to ni mogoče, kako je mogoče tveganja obvladovati, da ne bodo ogrožala varnosti in zdravja izpostavljenih oseb.

Pri preprečevanju in obvladovanju tveganj je treba upoštevati naslednja splošna načela:

  • izogibanje tveganjem,
  • zamenjava nevarnega z nenevarnim ali manj nevarnim,
  • obvladovanje tveganj pri viru,
  • uvajanje kolektivnih varnostnih ukrepov ima prednost pred individualnimi varnostnimi ukrepi (npr. obvladovanje izpostavljenosti hlapom z lokalnim odsesavanjem namesto z osebno varovalno opremo za zaščito dihal),
  • prilagajanje tehničnemu napredku,
  • prizadevanje za izboljšanje ravni varnosti v podjetju.

4. KORAK: UKREPANJE

Naslednji korak je vzpostavitev preventivnih ali varnostnih ukrepov. Pomembno je, da v postopek vključite delavce in njihove predstavnike. Za učinkovito izvajanje je med drugim treba sestaviti načrt, ki določa:

  • ukrepe, ki se bodo izvajali,
  • kdo bo kaj storil in kdaj,
  • do kdaj mora biti naloga opravljena.

Bistveno je, da ima za izvajanje ukrepov za odpravljanje ali preprečevanje tveganj prednost pred drugimi nalogami.

5. KORAK: SPREMLJANJE IN POSODABLJANJE

Rednega posodabljanja ocene tveganja ne smete zanemariti, saj boste na ta način zagotovili, da se bodo preventivni in varnostni ukrepi izvajali, hkrati pa boste pri pregledu prepoznali nove težave. Oceno tveganja je treba redno pregledovati glede na naravo tveganj, verjetnost sprememb v delovnem procesu ali zaradi rezultatov preiskave nezgode pri delu ali nevarnega pojava. Nevarni pojav je nenačrtovan dogodek, ki ni povzročil poškodbe, bolezni ali škode, vendar je za to obstajala verjetnost. Ocena tveganja ni postopek, ki ga naredite enkrat za vselej. Evidentiranje ocene tveganja Oceno tveganja je treba evidentirati. Tak zapis lahko uporabite kot osnovo za:

  • informiranje delavcev,
  • spremljenje izvajanja ukrepov,
  • dokazovanje nadzornim organom,
  • ponovne preglede, če se okoliščine spremenijo.

Priporočamo vam, da evidentirate vsaj naslednje podatke:

  • ime in položaj osebe ali oseb, ki izvajajo preiskavo,
  • ugotovljene nevarnosti in tveganja,
  • skupine delavcev, ki so izpostavljene določenim tveganjem,
  • potrebne varnostne ukrepe,
  • podrobnosti o uvedbi ukrepov, na primer ime odgovorne osebe in datum uvedbe ukrepa,
  • podrobnosti o načrtovanem naknadnem spremljanju in pregledovanju, vključno z datumi in vključenimi osebami
  • podrobnosti o vključenosti delavcev in njihovih predstavnikov v postopek ocenjevanja tveganja.